Krvne skupine pri psih

Ker v Sloveniji nimamo veterinarske krvne banke, smo pri oskrbi s krvjo za transfuzije vezani na živali-krvodajalce, katerih lastniki so pripravljeni priskočiti na pomoč, ko se pojavi potreba po krvi. Eno najpogostejših vprašanj lastnikov potencialnih krvodajalcev je, ali imajo psi tudi krvne skupine, tako kot ljudje. Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo najprej razjasniti, kaj sploh so krvne skupine. Gre za klasifikacijo krvi na osnovi prisotnosti posebnih molekul - podedovanih antigenov - na površini rdečih krvničk – eritrocitov. Pri ljudeh je najbolj poznan in najpomembnejši ABO sistem krvnih skupin, pr katerem ima npr. človek s krvno skupino A na površini eritrocitov antigen A, v krvni plazmi pa naravno prisotna protitelesa proti krvni skupini B. Sistem krvnih skupin pri psih je nekoliko drugačen, kot pri ljudeh. Pri psih so krvne skupine klasificirane v t. i. DEA sistemu (ang. "Dog Erythrocyte Antigen"). Trenutno je opisanih že več kot 10 različnih skupin, vendar je le nekaj od teh klinično pomembnih, od njih najbolj krvna skupina DEA 1. Zanimivo je, da ima pes lahko na površini eritrocitov naenkrat prisotnih več različnih antigenov, torej ima več različnih krvnih skupin.

Ena pomembnejših razlik od npr. ljudi (in tudi mačk) pa je, da v serumu večinoma nimajo naravno prisotnih protiteles proti drugim krvnim skupinam. Protitelesa se začnejo tvoriti šele v stiku z neustrezno krvjo – torej če pes, ki nima prisotnega antigena DEA 1 dobi transfuzijo krvi, kjer ta antigen je prisoten. Prejemnikov organizem v takem primeru odreagira na tuje antigene s tvorbo protiteles.

Iz tega dejstva izhaja napačno prepričanje, da lahko pes prvič v življenju dobi katerokoli transfuzijo. Res je sicer, da ob prvi transfuziji neustrezne krvi ne bo prišlo do akutne transfuzijske reakcije. Do te namreč pride, ko se protitelesa v plazmi prejemnika začnejo vezati na ustrezne antigene na eritrocitih dajalca krvi (slika). In če pes nima naravno prisotnih protiteles v plazmi, bi bilo logično razmišljati, da do tega ne more priti in da s prvo transfuzijo ne moremo narediti nič narobe. Iz tega bi potem lahko sklepali, da je torej čisto vseeno, kakšno kri damo in tudi ne potrebujemo nikakršnih testiranj krvi pred transfuzijo. Vendar to absolutno ne drži! Takojšnje transfuzijske reakcije sicer res ne bo, lahko pa prejemnik nekompatibilne krvi v roku 1-2 tednov ustvari dovolj protiteles, do pride do pozne transfuzijske reakcije. Poleg tega pa seveda z aplikacijo DEA 1 pozitivne krvi povzročimo tvorbo protiteles pri DEA 1 negativnem prejemniku, zaradi česar bo lahko imela žival probleme ob naslednjih morebitnih transfuzijah.

Torej je vsekakor priporočljivo, da se pri psu poskušamo izogniti transfuziji nekompatibilne DEA 1.1 krvi že pri prvi aplikaciji transfuzije, torej je tipizacija krvi – torej določitev krvne skupine prejemnika in dajalca vsekakor nujna. Na tržišču obstajajo različni testi za določanje krvnih skupin pri psu, ki so lahko dostopni tudi veterinarjem v Sloveniji, cenovno ugodni in so hitro izvedljivi in zelo preprosti za uporabo. Zato ni prav nikakršnega razloga, da tako dajalcem kot prejemnikom transfuzije ne bi mogli določiti krvne skupine.

Postopek odvzema krvi za transfuzijo

Za pse obstaja spisek lastnosti, ki naj bi jih imel idealni dajalec. Žival mora vsekakor biti dovolj težka (vsaj 20 – 25 kg), zdrava, v dobri kondiciji, priporočljiv je miren karakter, imeti mora tipizirano kri, biti mora redno cepljena in dobivati redno zaščito proti notranjim in zunanjim zajedalcem ter mora biti negativna na določene kužne bolezni (npr. na anaplazmozo, babeziozo, dirofilariozo).

Psu lahko vzamemo največ 15 do 20 ml krvi na kilogram telesne mase, najpogosteje na 3 do 4 tedne. Najlažje in najhitreje je, da kri jemljemo iz jugularne vene na vratu. Odvzem poteka s pomočjo gravitacije in krvnega tlaka v komercialno dostopne zaprte zbiralne sisteme za odvzem krvi. Odvzem 450 ml krvi iz jugularne vene pri večjem psu tipično traja manj kot 10 minut, pri čemer mora žival mirno ležati na boku, kar poslušne živali z mirnim karakterjem večinoma tolerirajo v prisotnosti lastnika brez uporabe pomirjeval. Odvzem krvi ne pusti nikakršnih posledic na dajalcu. Namesto krajnske klobase, ki so jo včasih dobili ljudje na krvodajalskih akcijah, dobrodelnežu domov damo kakšno dobro konzervo in odsvetujemo večjo fizično aktivnost za kak dan.

In kam potem z odvzeto krvjo?

Kri za transfuzijo lahko vzamemo vnaprej, preventivno, pred večjim kirurškim posegom, pri katerem predvidevamo, da bi lahko prišlo do hujših krvavitev in bi zato želeli imeti pred začetkom operacije kri na zalogi. Taki posegi so na primer odstranitev vranice, ledvice ali dela jeter in operacije na srcu. S transfuzijo lahko tudi zdravimo določene motnje v strjevanju krvi ali nadomeščamo večjo, življenje ogrožujočo izgubo beljakovin. V tem primeru imamo ponavadi dovolj časa, da potencialnega krvodajalca testiramo in izvedemo vse potrebne laboratorijske preiskave, da ugotovimo, ali je žival primerna za odvzem krvi. Pogosteje pa kri potrebujemo v urgentnih situacijah, ko v ambulanto pride žival, ki zaradi urgentnega stanja potrebuje transfuzijo čim prej – npr. živali, ki močno krvavijo zaradi avtomobilske nesreče, ker jim je počil tumor v trebušni votlini ali pa so se zastrupile s podganjim strupom, ki povzroča motnje v strjevanju krvi. V urgentni situaciji dostikrat ni časa za poglobljene laboratorijske preiskave, zato je nujno, da imamo bazo pasjih krvodajalcev, ki imajo vnaprej določeno krvno skupino in izvedene vse potrebne preiskave, tako da lahko v urgentni situaciji takoj dobimo ustreznega dajalca in ne izgubljamo časa s predtrtansfuzijskimi testiranji.